Slovenska zakejska skavtska organizacija

Associazione scout sloveni in Italia

La comunità scout slovena nasce negli anni 50/60 in un primo momento come 3 diverse organizzazioni: SKS (Scout sloveni di Carinzia) a Carinzia, STS (Scout sloveni di Trieste) nell’area triestina e SGS (Scout sloveni di Gorizia) nell’ area goriziana. STS e SGS sono ora unite nella SZSO.
Un primo tentativo di attività scoutistiche a Gorizia si ha nel 1963 con la formazione di una squadriglia femminile, ma questa iniziativa non
trova sostegno da parte della comunità e quindi non prosegue la sua attività. Il gruppo maschile degli scout inizia la sua attività il 14 giugno
I fondatori del movimento scout sloveno a Gorizia sono Martin Kranner e mons. Kazimir Humar. Muovere i primi passi non fu facile e in
questo frangente diedero una mano i fratelli scout sloveni di Trieste che all’epoca potevano vantare una tradizione ultradecennale e la rivista
Pastirček che dalle sue pagine promuove il metodo educativo dello scoutismo.
Negli anni Sessanta ci furono alcuni eventi importanti: il primo campo estivo a Tinji Log (Sl) nel 1965, l’acquisizione di una sede provvisoria, la pubblicazione della rivista “Planika” (Stella alpina), i primi contatti con l’ASCI e la formazione della branca L/C.
Il movimento ebbe un forte sviluppo negli anni Settanta, quando il desiderio di collaborazioni concrete con gli scout sloveni di Trieste si
realizzò nel 1976 con il Jamboree, che riunì gli scout sloveni in Italia e Austria. Nel dicembre dello stesso anno nasce a Jamiano la SZSO
(Slovenska zamejska skavtska organizacija
– Associazione scout sloveni in Italia). Nello stesso anno inizia la stesura del primo manuale
provinciale che viene approvato in breve tempo.
Il cammino dello scautismo femminile fu più difficoltoso, specialmente negli anni Sessanta. La situazione andò migliorando dopo il 1976. L’ambiente era abbastanza restio ad accettare le prime guide non capendo l’importanza dello scautismo femminile. Nonostante le difficoltà le ragazze continuarono il loro cammino e nel 1977 il ramo maschile e femminile si unirono. Questo a ulteriormente accelerato la diffusione del movimento scout nei paesi, dove in breve tempo nascono numerose squadriglie.
Nel 1979 l’arrivo del nuovo assistente spirituale Marjan Markežič seppe infondere nuovo slancio al movimento.
Nel 1987/88 nasce anche il clan.
Nel 1992 fu costruita la sede scout il viale XX settembre 85, dove si concentra l’attività scout slovena a Gorizia. Lo scautismo sloveno è
presente anche a Doberdò e oggi conta circa 120 ragazzi e 15 capi.
Slovensko zamejsko skavtsko gibanje je nastalo v 50. in 60. letih.
Delovale so tri skupine: SKS (Slovenski koroški skavti), STS (Slovenski tržaški skavti) in SGS (Slovenski goriški skavti). Kasneje sta se STS in SGS združila v Slovensko zamejsko skavtsko
organizacijo (SZSO).
Začetki slovenskega skavtizma na Goriškem segajo v leto 1963, ko je v Gorici nastal prvi vod slovenskih goriških skavtinj. Prva skupina skavtinj se je kmalu razšla, ker v javnosti ni bilo odobravanja.
Slovenski goriški skavti so nastali 14. junija 1964 in imela podobne začetne pogoje kot skavtinje, le da se niso kljub uvodnim težavam razšli. Ustanovitelja skavtov sta bila Kazimir Humar in Martin Kranner.
V začetnem obdobju so jim tržaški skavti večkrat priskočili na pomoč, revija Pastirček pa je zelo pazljivo spremljala skavtsko delovanje in širila skavtske ideale. Šestdeseta leta so bila zelo pomembna: leta 1965 je bil organiziran prvi poletni tabor v Tinjem Logu, skavti so pridobili začasni sedež, začela je izhajati revija Planika, navezali so pomembne stike z ASCI, nastalo je prvo krdelo volčičev.
Gibanje se je zelo razvilo v 70. letih, ko se je okrepilo sodelovanje s tržaškimi skavti.
Skupaj so pripravili Jamboree leta 1976, ko so se srečali slovenski skavti iz Italije in Avstrije. Poleti 1976 je v Pinedu (PN) potekal prvi slovenski zamejski Jamboree ob 25 letnici ustanovitve STS. Istega leta so se začela dela za skupni deželni pravilnik, ki je bil v kratkem sprejet.
Žensko gibanje je prehodilo težko pot v 60. letih, saj ni uživalo podpore družbe. Z vztrajnostjo pa se je stanje počasi izboljševalo.
Leta 1977 je prišlo do združitve fantovske in dekliške organizacije, saj so leto prej skavtinje obnovile svoje vode. Vodi so se začeli
razmnoževati; skoraj v vsaki vasi je v kratkem času nastal nov vod.
Leta 1978 je bil prvi skupni tabor goriških izvidnikov in vodnic. Leta 1979 je vstopil v organizacijo Marjan Markežič in kot duhovni asistent pomagal voditeljem pri vodenju.
V sezoni 1987/88 je začel svojo skavtsko pot tudi klan.
Leta 1992 je bil zgrajen skavtski sedež na drevoredu
XX.septembra 85, ki je osrednji sedež slovenskih skavtov na Goriškem.
Danes šteje goriški del Slovenske zamejske skavtske organizacije približno 120 članov in 10 voditeljev, ki delujejo v Gorici in Doberdobu.